Kratki roman Tu živijo srečni ljudje se sicer začne z rahlo hermetičnim poetiziranim fragmentom in imamo potem tipično prehajanje od znotraj navzven, iz imanence v vsevednost. Malo se že zbojimo, da gre spet za fragmentarno krpanko, vendar je junakMoreKratki roman Tu živijo srečni ljudje se sicer začne z rahlo hermetičnim poetiziranim fragmentom in imamo potem tipično prehajanje od znotraj navzven, iz imanence v vsevednost.
Malo se že zbojimo, da gre spet za fragmentarno krpanko, vendar je junak za Frančiča netipičen, uslužbenec na bančnem šalterju, samo periodični pivec, ki sicer pristane v zavodu za krpanje duš, potem še ločen in na cesti, vendar sta preostali dve tretjini romana skoraj ironični, distancirani, mestoma celo duhoviti, kadar je opisana perverzna ljubezen do literature. Govorita namreč o poslu s knjigami, o tonah in tonah klasikov, ki jih rešujejo s papirnih odpadov, o v plastiko zvezanih delih dobitnikov visokih literarnih nagrad, o cenjenih sodobnikih, ki jih predelujejo v čisto celulozo, pa o tem, kako bivši bojevniki zbirajo relikvije, fotografske in vojne monografije in podobno.
Preprodaja rešenih knjig, ki je skoraj zgoščeni road novel, prekrižarimo namreč celotno deželico, malo spominja na Hrabalovo Prebučno samoto. Tam je možak, ki je proti svoji volji izobražen, ker rešuje nove drage cenzurirane tiske iz papirnega mlina, in občutek imamo, da je Frančič tokrat bolj discipliniran, da je manj napihovanja volumna, pa tudi obseg tega skrčenega romana je primeren.
Ob tem pa ostaja oster do čezmernega vnosa česarkoli, do tistega, kar se kaže kot navlečenost na kemijo po bolnišnicah, do šankiranja in kompulzivnega nakupovanja. Kritika ostaja, samo da brusi svojo ost z ironijo in s humorjem, ne samo s kopičenjem in z drastiko.